Sem Martin Kerin, rojen 01. novembra 1976 in živim v Velikem Podlogu, v vasi v bližini Krškega. 01 avgusta 2000, sem si pri skoku v vodo, v reko Kolpo poškodoval hrbtenjačo in tako postal invalid tetraplegik.
 

Okrevanje se je začelo v Kliničnem centru v Ljubljani in po enem mesecu se je okrevanje nadaljevalo v URI – Soča, kjer sem preživel 7 mesecev. Aprila leta 2001 sem zaprosil za šolanega psa vodnika, ki bi mi pomagal premagovati ovire in mi olajšal življenje. Januarja 2005 sem tako dobil prvi obisk Jožeta Vidica in Branke Hobič (vaditeljice psov). Tistega dne sta me seznanila z novico, da dobim šolano psičko Kalo, ki je pasme zlati prenašalec. Prvič sem jo videl marca 2005 in že takrat sem opazil, da se bova zelo dobro ujela. Šolanje psičke je potekalo do 14. julija istega leta. Seveda, sem tudi jaz moral opraviti poseben izpit in, ker je bi le-ta uspešno opravljen, je Kala postala moja spremljevalka; za vedno in povsod. Vsi domači so jo prav lepo sprejeli in tako je na nek način postala del družine. Sama je prav tako sprejela tudi mačko Mišo, s katero sta postali zelo dobri prijateljici.

Kala je stara 7 let. Je mirna, igriva in psička z veliko energije. Prav ta njena energija pa me bodri ob dnevih, ko sem slabše razpoložen, bolan,… seveda pa mi pomaga tudi drugače: pobira mi različne predmete (telefon,kapa,…) in mi jih tudi prinese. Uboga tudi na različne ukaze,… Skupaj se druživa že 5 let in v teh petih letih sva skupaj preživela že ogromno lepih trenutkov, saj ji namenim 24 ur na dan. Zato upam, da se bo preživljanje takšnih in drugačnih trenutkov še dolgo odvijalo in, da bo tudi ona tista sopotnica, ki me bo vodila še naprej-k novim osebnim in skupnim zmagam naproti.

Mojo Kalo z vrhunsko hrano iz meseca v mesec preskrbuje Eukanuba.
  Moje ime je Gregor Janežič, doma sem v Celju. 3. avgusta leta 1998 sem si pri skoku v vodo poškodoval vratno hrbtenico in postal tetraplegik.
 

Po okrevanju, ki je potekalo tri mesece na Kliničnem centru in malo več kot leto na Soči sem se vrnil domov. Mami in ati sta vedela da si zelo želim družbe, ter da imam zelo rad živali, sta na Zvezo paraplegikov napisala pismo s prošnjo, če bi lahko dobil psičko spremljevalko. Čez nekaj mesecev nas je obiskal g. Jože Vidic in nam povedal da sem bil izbran da mi podarijo psa spremljevalca. Skupaj smo se dogovorili, da bi bila zame najbolj primerna psička mirnega značaja, tako mi je po parih mesecih pripeljal pokazat Sani. Takoj sva postala prijatelja, čeprav jo je odpeljal na šolanje sem nestrpno pričakoval dan, ko bo za vedno ostala pri nas. To se je zgodilo 1. maja leta 2003 in od takrat sva s Sani nerazdružljiv par.

Sani me spremlja povsod, naučena je da poslušno hodi ob invalidskem vozičku, ter mi prinese in pobere stvari s tal. Je zelo mirna psička, ki ima zelo rada otroke in druge živali, tako je sprejela tudi mladega mucka, ki so ga zavrgli sosedje in tako smo postali nerazdružljiva trojka.Sani mi daje pozitivno energijo in me milo spremlja tudi v trenutkih ko sem bolan ali nerazpoložen. Vedno mi je v tolažbo in veselje ter mi vliva moči,tako bi lahko rekel, da mi je pomagala da sem lažje končal srednjo šolo. Leta hitro bežijo letos bo že dopolnila 10let, jaz pa upam da jo bo zdravje še dolgo služilo in da bova še dolgo skupaj premagovala vse ovire.

Sani zaradi svoje starosti in zdravstvenega stanja potrebuje dietno prehrano Hills J/D, za katero vsak mesec poskrbijo v podjetju VetPet d.o.o. iz Ljubljane.